Naprej Nazaj Kazalo

8. Nastavljanje vašega sistema

Ta razdelek opisuje osnove nastavljanja vašega sistema Linux za zapisovanje zvoka bodisi z analognega vira bodisi s CD plošč.

Ta razdelek temelji na Redhat Linuxu za Intel, vendar bi moral biti v dobršni meri neodvisen od distribucije. V kratkem bo sledila tudi različica za arhitekturo Sparc. (Če ste imeli kaj uspeha pri uporabi tega spisa na preostali strojni opremi, vas prosimo, da to sporočite avtorju.)

Predpogoj je seveda delujoča zvočna kartica. Na tem mestu ste vabljeni, da preberete odličen spis Linux Sound HOWTO avtorja Jeffa Tranterja, za tem pa še spis Linux Sound Playing HOWTO avtorja Yooja C. Chunga. Oba spisa precej bolje pokrijeta podrobnosti o tem, kako usposobiti sistem za zvok pod Linuxom.

8.1 Nastavljanje zajema analognega zvoka

Najprej nastavite napravo, ki zvok proizvaja. Obstaja več načinov za usmerjanje zvoka, preden pride do računalnika z Linuxom, nekaj običajnih načinov je:

Analogni izhod (angl. line out) v analogni vhod (angl. line in) vaše zvočne kartice. Večina naprav ima priključek 'line out'. Stopnja line je standard, ki določa, kakšne so lahko izhodne napetosti naprav. Če se prav spomnim, je to 500 mV pri napravah za dom in Semi Pro ter 750 mV za naprave Pro audio. Ugibamo lahko, da bo standardna nastavitev za večino zvočnih kartic bila 500 mV, nekatere pa so že nastavljene na novejši višji standard Pro audio. Če ne zapisujete pri visokih stopnjah, ne bi smelo biti velike razlike med njimi.

Izhod line se ponavadi uporablja za povezavo HI FI opreme z ojačevalnikom, tako da bi se komponente, kot so magnetofon, radijski sprejemniki (angl. tuner), predvajalniki CD plošč, predvajalniki DAT-ov in predvajalniki mini diskov, morale povezati brez problemov. Večji problem lahko predstavljajo gramofoni. Več informacij o tem lahko najdete spodaj.

Zvok lahko zajemate tudi z videorekorderjev. Večina videorekorderjev ima zvočni izhod 'line out', lahko pa tovrstni zvok dobite tudi s priključka SCART, če ga vaš videorekorder ima.

Izhod ojačevalnika 'amplifier tape out' v vhod 'line in' zvočne kartice in obratno - izhod zvočne kartice 'line out' v vhod ojačevalnika 'amplifier tape in'. Ta konfiguracija postopoma zamenjuje tradicionalen magnetofon, povezan preko HI FI ojačevalnika, z vašim sistemom Linux. Izhod zvočne kartice 'line out' povezan na 'tape in' omogoča opazovanje stopenj zapisovanja.

Mikrofon na vhod za mikrofon (angl. mike in). Napetosti pri mikrofonu so precej nižje od tistih, ki jih uporabljajo naprave z izhodi 'line out'. Če vtaknete mikrofon v priključek za vhod 'line in', najverjetneje ne boste slišali ničesar.

OPOZORILO: če storite obratno, torej povežete napravo z izhodom 'line out' na vhod za mikrofon, lahko poškodujete zvočno kartico!!

Gramofon na vhod za mikrofon

Najlepša hvala Marku Tranchantu za sledeči prispevek.

Neposreden izhod iz gramofonske igle ima zelo majhno moč. Kljub temu ga ne morete priključiti neposedno na vhod za mikrofon in pričakovati dobrih rezultatov. Potrebno je prirediti frekvenčni izhod, ker je v zapisu manj nizkih tonov in več višjih tonov, kar optimizira fizikalne lastnosti igle. Ta prilagoditev je natančno določena in znana kot izenačitev RIAA. Zato *morate* najprej usmeriti zvok na gramofonski predojačevalnik, nato pa na vhod 'line in'.

Klaviature in sintetizatorji naj bi bili priključeni na vhod 'line in', kitare pa na ta vhod priključimo preko naprave DI (angl. direct injection), ki signal pretvori tako, da ustreza vhodu 'line in'.

Preden karkoli priključite na vašo zvočno kartico, se prepričajte, da ste jakost zmanjšali na minimum, oz. če uporabljate mikrofon, se prepričajte, da je izključen ali daleč od zvočnikov.

8.2 Nastavljanje za zajem zvoka s CD plošče

Nastavljanje sistema za zajemanje zvočnih podatkov s CD plošče je relativno enostavno.

Če lahko slišite skladbo, ki se predvaja s CD plošče, preko zvočnikov ali ojačevalnika, ki je priključen na zvočno kartico, je zelo verjetno, da boste ta zvok lahko tudi zapisovali.

8.3 Dodatne nastavitve

V sistem se prijavite kot običajno, zatem uporabite program za mešanje, da nastavite stopnje zapisovanja tako, da so dovolj glasne za spodobno stopnjo zapisovanja, vendar ne preglasne in popačene. Ponavadi lahko to ocenite že zgolj s poslušanjem, čez čas se boste na to navadili in vedeli, katere stopnje so za vašo opreme najprimernejše.

Priporočamo vam, da izklopite vse nepotrebne strežnike ali preklopite v enouporabniški način (angl. single user runlevel), še posebej kadar kodirate zvok z analognih vhodov. Na ta način zagotovite, da v ozadju tečejo samo zares nujno potrebni procesi, in tako minimizirate možnosti za motnje med zapisovanjem.

Avtor si je izključno za potrebe zapisovanja zvoka omislil poseben disk s pogonom SCSI. Ta disk naj bo na datotečni sistem priključen preko imenika /mp3. To je bilo storjeno predvsem zaradi boljših zmogljivosti pogona SCSI. Dobra ideja je tudi zapisovanje na poseben pogon, kjer ste lahko prepričani, da pisalna glava med zapisovanjem ne bo nenadoma skočila na drugo mesto na disku, ker bi drug proces hotel ravno tako pisati po njem.

Glede podrobnosti o nastavitvi sistema Linux z več diskovnimi pogoni bo morda koristen spis Multi-Disk-HOWTO avtorja Steina Gjoena.


Naprej Nazaj Kazalo