Naprej Nazaj Kazalo

6. Strojne zahteve in učinkovitost

Digitalno procesiranje zvoka je opravilo, ki je potratno s sistemskimi viri in se močno zanaša na vhodno - izhodne sposobnosti ter zmožnosti procesiranja. Močno priporočamo uporabo strojne opreme najmanj razreda Pentium.

Če boste kodirali zvok z analognega zvočnega nosilca preko vhoda 'in-line' (že ojačeni analogni signal) ali mikrofona, bo zvočna kartica PCI dala najboljše rezultate. Razlika med karticami temelječimi na ISA in PCI v vhodno izhodni učinkovitosti je precejšnja, več kot 132 Mbyte/s za PCI (citat iz PCI-HOWTO). Seveda velja: boljša kvaliteta zvočne kartice pri razmerju signal/šum, boljši je zvok, kodiran v formatu MP3. Avtor je uporabljal Soundblaster PCI128 in ga pravkar zamenjal s Soundblaster Live Value; obe kartici imata dobre zvočne zmogljivosti, toda Live ima občutno boljše razmerje signal/šum, dovolj dobro za polpoklicno uporabo. Spomnite se stare maksime obdelave podatkov: smeti noter - smeti ven!

Creative ima Beta gonilnik za Soundblaster Live!, ki ga lahko dobite na:

http://developer.soundblaster.com/linux/

Kadar zapisujete analogen zvok na trdi disk (temu opravilu se reče tudi neposredno zapisovanje na disk (angl. direct to disk (d2d) recording)), sta zmogljivost diska in njegovega krmilnika kritična. Če uporabljate na IDE temelječ sistem, ga je najbolje uporabiti v načinu (angl. mode) 4 ali UDMA, kjer je hitrost prenosa še zadovoljiva, da je zagotovljen pretok podatkov brez problemov.

Idealna rešitev bi bila uporaba na SCSI temelječega sistema, ker imajo pogoni in vmesniki precej boljše zmožnosti pretoka od zdržljivih 5 Mbit/s za SCSI 1 do 80 Mbit/s za ultra/wide SCSI. IDE lahko doseže največ med 8,3 Mb/s do 33 Mb/s za Ultra-ATA, toda to so le maksimalne vrednosti, povprečne hitrosti pa so nižje. Če lahko najdete ali si privoščite pogon AV SCSI, si ga omislite. Pogoni AV imajo optimiziran sistem glav za branje in pisanje za nepretrgan pretok podatkov, ostali pogoni SCSI in IDE ponavadi ne morejo zdržati nepretrganega pretoka podatkov, ker se glava za pisanje pregreje!

Seveda bo pogon s predpomnilnikom (angl. cache) dajal čvrstejše rezultate kot tisti brez njega, predpomnilnik namreč predstavlja medpomnilnik (angl. buffer), če se zapisovalne glave dvignejo, sicer ne more opraviti celotnega prenosa.

Če vaš pogon ne ustreza zahtevam, bo zapis podvržen osipu in motnjam povsod, kjer disk ni uspel zapisati signala. Če zapisujete zvok z enkratnih dogodkov, npr. nastopov v živo, investirajte v dober sistem s SCSI diskom.

Drug vzrok osipa pri neposrednem zapisovanju na disk je preobremenjen sistem. Procesi v ozadju lahko povzročijo začasne zastoje. Priporočljivo je, da poženete v ozadju le toliko procesov, kolikor je nujno potrebno, še posebej to velja za mrežne strežnike. Več napotkov o nastavljanju mrežnih strežnikov in zagonskih skriptih najdete v vodičih SAG (System Administration Guide) in NAG (Network Administration Guide).

Opravila z navideznim pomnilnikom ravno tako povzročajo zastoje, zatorej uporabite toliko fizičnega RAM-a, kolikor si ga le lahko. Priporoča se vsaj 32 Mb, mogoče je, da boste potrebovali še več.

Tistim, ki bi radi iz sistema izvlekli največ, ne bo škodila tudi optimizacija jedra.

Ker vam bodo zgoraj naštete strojne zahteve zagotovile spodoben sistem za kodiranje zvočnih podatkov, ne varčujte z uporabo starejših in manj zmogljivih delov.

Dober izziv za sistemskega administratorja bo iztisniti iz nizko zmogljivega sistema dobre rezultate in rezultat bodo verjetno srečnejši uporabniki sistemov Linux.

Pomembno poglavje predstavljajo tudi kabli za prenos zvočnih signalov. Ceneni, nekvalitetni kabli in priključki se bodo odrazili v slabi kakovosti zapisa. Če ima vaša zvočna kartica možnost uporabe priključkov phono, včasih imenovanih tudi RCA, jih uporabite. Pozlačene površine kontaktov bodo ravno tako uspele obdržati kakovost zvoka, enako velja, če boste kable za zvok držali čimdlje od podatkovnih, s čimer zmanjšate verjetnost motenj med njimi.

Ne pozabite pa, da bo pravo bogastvo, porabljeno za kable za zvok, vrženo proč, če ne bo optimiziran tudi preostanek sistema.

Če kodirate zvok s CD plošče, bosta hitrost in tip pogona za CDROM odločila o času za branje surovih informacij z njega. Pogon z enojno hitrostjo bo najverjetneje prepočasen za vse razen za najbolj potrpežljive.

Vaš pogon za CDROM mora biti povezan z vašo zvočno kartico, če želite slišati, kaj zapisujete, bodisi z uporabo notranjega priključka bodisi s priključitvijo slušalk na izhod za slušalke, četudi ne boste mogli poslušati MP3 datotek skozi vtičnico za slušalke na pogonu za CDROM.

Za podrobnejše informacije o nastavljanju zvočnih kartic bi bila zdaj odlična priložnost, da preberete Sound-HOWTO.


Naprej Nazaj Kazalo